Je že tu: nostalgija. Že pogrešam srednjo šolo. Moram reči, da mi je bilo všeč vse, od ljudi do samega izobraževanja. Čeprav sem še pred dvema mesecema govoril, da si želim, da čimprej končam in zapustim SŠ, si zdaj želim, da bi lahko še kakšno leto obiskoval Teh. Gim. in da bi na ax še malo pozabil.
Tistim, ki pa ste danes začeli z novim šol. letom, paželim veliko sreče.
Zdaj ko sem zaključil s srednjo šolo je čas, da si:
a) privoščim oddih
b) poiščem službo
Trenutno je na vidiku kar nekaj idej o osebnih projektih in nekaj ponudb s strani naročnikov. Prejšne počitnice sem delal še v lakirnici – fizično delo, in mislim, da je čas da se “vržem” v svojo stroko.
Sprejemam ponudbe za delo oz. izvedbo projekta 
Še ena preizkušnja je za mano. Nekoč so maturi rekli zrelostni izpit, danes (po besedah generacij pred nami) pa matura ne predstavlja več tiste vstopnice v svet intelektualcev pač pa je le izpit, ki nam omogoča vstop v študentsko življenje. Ne nisem narobe zapisal, študentsko življenje. Po mnenju starih intelektualnih prdcev mladina ni niti pol toliko izobražena kot so bile njihove generacije.
Priznam, pri pisanju tega vpisa ne vem kaj bi brez spellcheckerja (uno k ti podčrta narobne besede…), pa še vedno boste našli tono pravopisnih napak. Po mnenju starih prdcev jaz ne morem bit intelektualec, saj ne berem knjig, ne poznam Kosovelovih pesmi in govorim preveč ful kul. Najbrž mi bo kdo tudi zameril ker ne poznam elementov v periodnem sistemu, ne vem imena kosti pod komolcem, na pamet niti dvomestnih številk ne znam več množit, še svoje domače telefonske številke ne poznam ! Seveda, ko bom kot diplomant iskal službo, bo to vsekakor znak moje inteligence – in delodajalci so nori na ljudi, ki znajo v eni minuti zdrdljati Zdravljico in ostala dvovialna znanja. Kriv je menda šolski sistem, ki poneumlja dijake in študente. Nekako predvidevam, da so isto trdili izobraženci v času, ko se je v Avstro-Ogrski začel uveljavljati sistem šoloobveznih otrok. Tudi takrat se je morala snov prilagoditi meščanskim mulcem in za isti naziv so znali in delali nekoliko manj kot predhodniki. Podobno se je dogajalo tudi ob uvedbi Bolonjskega sistema. Prav spomnim se, da smo dijaki dobili občutek, da je Bolonjska diploma neprimerno manj vredna od stare. Ampak to je bila le propaganda starih prdcev, ki se niso mogli sprijazniti, da si lahko uni. dip. ing. s samo tremi leti šolanja. Mene so v osnovni šoli učili, da je znanje nekaj, kar nem nihče ne more vzet – in ti stari se očitno bojijo, da jim mi mladi krademo znanje. Ali pa so nam samo fouš.
Očitno starejše generacije ne razumejo smisla specializacije, ko se strojnemu inženirju ni potrebno več učiti pesmic in našteti plasti enoceličarja. Podpiram, da mora imeti dijak splošno izobrazbo, a vseeno je potrebno več poudarka preusmeriti na eno področje, katerega bo obvladal do take mere, da bo že na začetku svoje kariere lahko konkuriral izkušenim kolegom iz stroke. Kar pomeni, da bo potrebno prestopiti nekaj stopnic in žrtvovati kakšno obnovo knjige, izpeljavo kosinusne enačbe in 12 mestni nepravilni glagol v angleščini.
Da bomo ostali brez intelektualcev? Kdo je intelektualec : kdor opravlja umsko, zlasti ustvarjalno delo; umski delavec, razumnik. Hej, nikjer ne piše da je potrebno biti strokovnjak na bilijon področjih! Če bo šolski sistem deloval na raziskovanih nalogah in projektih se bomo tudi tisti, z manjšo kapaciteto možganov za prejemanje trivialnih znanj, lahko izražali ustvarjalno, vsak na svojem področju. Stari prdci tega ne razumejo. Zakone, ki zadevajo zdravje, socialo, šolstvo, vojsko potrjujejo kar isti ljudje – vseznalci. Tega ne bom nikoli razumel.
To mi je ležalo na duši že kar nekaj časa, pa sem se bal Boga za šolstvo in šport, da nebi kakorkoli vplival na rezultate mature. Maturo sem opravil nad svojimi pričakovanji, pa vseeno ni vse popolno. Grenak priokus je pustilo dejstvo, da ni uspelo vsem mojim sošolcem. Sigurno se je vsak izmed njih sposoben na nekem področju razvit, ampak sistem ga prisili, da mora obvladati vse ostale štirvialne stroke.
En teden je od tega, ko sem končal maturo. Kok čas hitro mine če nič ne delaš, pa potem se zamisliš, da si vrgel teden stran, ko bi lahko…
Tole sem začel pisat prejšnji teden, kar dokazuje da teden res hitro mine. Imam občutek, da bodo te počitnice spet minile prehitro. Tukaj nekje je še matura in rezultati, ki bodo drastično vplivali na potek počitnic. Glede na to da sem se pred vsakim preverjanem predal v Božje roke bom to storil tudi zdaj.
Biznis laufa, spim dolgo v popoldan, pretirano se nikol ne pretegnem – kaj mi manjlka? Aja to …
Med učenjem za maturo sem prelistat kar nekaj zvezkov in skoraj v vsakem sem našel kako skico. Spomnim se, da sem bil tisti čas navdušen nad ilustracijami in se tudi sam poskušal v tem.
Zdi se mi škoda, ker se nisem razvijal naprej v tej smeri. Najbrž je krivo moje razmišljanje, da moraš v vsem kar delaš uspet in če se le da prodat – tako ameriško kajne? V želji, da bili rezultati instantni včasih pozabim, da uživam v stvareh, ki jih počnem. Ko se želja dokazovanja pred drugimi vzdigne nad veseljem s katerim nekaj delaš, se začneš siliti v nekaj, kar mogoče sploh ni več v tvojem interesu. Rezultat je, da ostaneš brez volje do ustvarjanja.
